V slovo godcu z Velike Planine Janezu Vrenjaku – Stegnu

Vedno, ko je vstopil v prostor, je Janez Vrenjak – Stegn požel pozornost. Visokorasel in plečat, iskrivih oči in nasmeha, ki je obetal radost, ni mogel ostati prezrt. Še posebej ne, ko je zadonel njegov glas ob melodijah, ki jih je dolga leta izvabljal iz svoje kitare. Mnogim je prinesel veselje ob njihovih pomembnih dnevih, mnogim odgnal skrbi ob povsem navadnih dnevih, mnoge je njegova hudomušnost nagovorila na Veliki planini ali na mnogih poteh, ki jih je prehodil ali prevozil.

Bil je popotnik, bil je umetnik, bil pa je predvsem ljudski. Iskal je dragocene koščke narave, kamor ni stopilo mnogo nog. Tako po službeni dolžnosti kot zasebno je raziskoval kraje in običaje ter vse, kar je na poteh in v svojem pestrem življenju zbral, predajal svojima sinovoma Urhu in Janezu in ju oblikoval v radovedna moža.

Zanj so bile ovire zgolj izzivi, ki jih je premagoval s svojo iznajdljivostjo. Nemalokrat pa se je v življenju znašel tudi na robu in bi nas lahko mnogo prezgodaj zapustil. Ko ga je kot predstavnika modrih čelad na Sinaju v puščavi na cedilu pustilo vozilo, ki ga kljub znanju in izkušnjam ni mogel popraviti, je tri dni ležal v pesku pod avtomobilom, da ga ne bi doseglo žgoče sonce. Da bi preživel, je popil vso vodo iz avtomobilskega hladilnika. Ker njegova življenjska pot takrat še ni imela zapisanega konca, so ga vendarle našli kolegi.

Posledice tega dogodka pa je nosilo njegovo telo. Zbolel je in pol leta preživel v bolnišnici na Golniku. Ker življenje ne pozna naključij, je tam srečal Mari, ki je postala njegova žena. Kmalu sta postala starša svojima fantoma Urhu in mlajšemu Janezu.

Janez Vrenjak – Stegn

Ni mogel pustiti človeka v stiski, zato se je odzval preštevilnim prošnjam tistih, ki so potrebovali njegovo pomoč in prihajali tudi na vrata njegovega doma. Včasih pa se mu je tudi zgodilo, da je le nemočno obstrmel nad brezsrčnostjo nekaterih, ki so njegovo dobro voljo in pripravljenost vzeli, njega pa pustili ne le z občutkom izkoriščenosti, pač pa tudi praznih rok. Janez ni pustil zmagati občutku razočaranja, pač pa je svoje delovanje usmeril v dobro in nadaljeval s svojim poslanstvom širiti radost.

Bil je izredno ustvarjalen. Če bi živel v drugačnih časih, bi njegova ustvarjalnost morda našla svojo pot celo do raznih odrov, pa ne gradbenih, ali do različnih umetniških krogov. Ker pa se je rodil po vojni in je bilo treba znati predvsem preživeti, je svojo ustvarjalnost vpletal v svoje tehnično znanje.

Rad je sledil napredku in nekoč pod domačo hruško naredil enega od prvih treh avtodomov na območju takratne Jugoslavije. Ta je njegovi družini postal drugi dom na mnogih popotovanjih. Zanj niso obstajale ne družbene ne jezikovne pregrade. Spretno je krmaril med različnimi kulturami in prehajal iz jezika v jezik. Kot pravi igralec, je poženil besede z gibi in dosegel jasnost sporočila. Ob njegovi komunikaciji so se usta razlezla, trebuh pa se je krčil v smehu.

Slovenski pregovor pravi, da življenje ni potica, kar pomeni, da je mnogokrat treba stisniti zobe in potrpeti, napraviti korak nazaj, da lahko naredimo tri naprej. Stegn je korakal po tem svetu na tak način in na svojih poteh vedno žel sadove tistega, kar je dajal. Po veliko prezgodnji smrti žene je na njegovo pot stopila tudi srčna Katarina in mu v jeseni življenja nudila radost in podporo, ki jo je Stegn hvaležno sprejemal.

Košček svoje ustvarjalnosti je ob spodbudi svojih dveh sinov in ob glasbenem in tehničnem sodelovanju tudi ostalih članov glasbene skupine Kontrabant in prijateljev zapisal na nosilec zvoka. Tudi na ta način je ohranil delček sebe v tem času in prostoru. Ta okrogle in ta kosmate pesmi in hudomušni prebliski so dediščina nekega časa, ki nas bo vedno spomnil na mnogo tega, kar nam je dal Stegn.

Odšel je nazaj domov. Od njega se bomo poslovili v petek, 25. 10. 2024, ob 16. uri na pokopališču v Radomljah. Kdor želi, lahko namesto cvetja in sveč njemu v spomin prispeva za njegov zadnji klobuk, ki bo ob letu osorej postavljen na Veliki planini.

Veter naj nosi pesem njegovo.