Kako lepo se starajo tisti ljudje, katerih življenje je izpolnjeno.
Mala Marica, porojena mami Mariji in očetu Jožetu skoraj stoletje nazaj, je sprva odraščala ob mlajših sestrah Vidi in Ivki ter bratu Miru. Že skoraj sami mami se je kasneje pridružila še najmlajša sorojenka, Verica.
Bila je pogumno dekletce; pri rosnih 11-ih letih se je preselila v Ljubljano, kjer je obiskovala I. gimnazijo. Mama ji je že v zibelko položila misel, da postane učiteljica. A še preden se je to zgodilo, je sovražnik okupiral Ljubljano. Tako se je predčasno vrnila v od Nemcev zasedene Domžale, kjer se je odločno postavila na stran braniteljev domovine. Še ne 16-letna je vodila okrajni komite antifašistične ženske zveze (AFŽ), bila je članica Zveze komunistične mladine Jugoslavije.
Navihani deklič se je neštetokrat sprehodil mimo straž, kjer so domobranci preverjali mimoidoče. Nedolžno dekletce, ki je v kanglici za mleko nemalokrat prenašalo sporočila in celo orožje za rašiške partizane, jih ni bodlo v oči. Pozdravljali so jo celo z nasmehom, nevedoč, kaj se dogaja prav pred njihovim nosom.
Ob koncu vojne v porušeni domovini ni bilo šol, še manj učiteljev, ki bi poučevali. Zato se je na povabilo odzvala tudi takrat sedemnajstletna Marija in začela obiskovati učiteljsko šolo. Tam je spoznala tudi bodočega moža – Srečka. Prav kmalu sta medsebojno naklonjenost zapečatila s prstanom in se podala učiteljevanju naproti. Pogosto, a ne vedno, jima je uspelo službovati skupaj; kjerkoli že, pa sta v učencih, ki sta jih poučevala, pustila svoj pečat.
V tistem času je v Kamniku vzcvetel DIM, kasneje poimenovan ZUIM, dandanes naokrog poznan kot CIRIUS.
V stroki že krepko preizkušenemu paru – Mariji in Srečku – so predali ustanovo v vodenje. O tem je pogosto pripovedovala vnukinji:
»Povabili so naju, naj prevzameva ZUIM. Takrat je še stal na Cankarjevi, tam, kjer je bilo nekdaj letovišče in kasneje samski dom.
Preveč sva imela že vsega in nisva hotela sprejeti povabila. Pa so naju prepričali, naj prideva vsaj pogledat. Peljali so naju po stopnicah navzdol, takrat je bila jedilnica v kleti. O… in ko sva videla te otroke, kako so z žlico zajemali hrano… to je bilo namreč vse, kar je bilo pribora… tako uborno in žalostno je bilo vse skupaj… Takrat sva se z očkom spogledala in se odločila: BOVA!«
In tako je bilo.
On direktor, ona ravnateljica, sta pomembno delo opravljala desetletja. Tu je – povsem pregovorno – iz malega zares zraslo veliko.
O tem in njunem odnosu do gojencev zavoda – kakor se jim je takrat reklo – največ povedo besede njih samih in številni obiski, ki sta jih bila deležna kasneje, od že doraslih in odraslih otrok in mladincev.
Ob štirih otrocih je poleg strokovnih služb, ki jih je vodila v ZUIM-u, zasedala še mesto predsednice MZPM Kamnik. V tem času je, med drugim. botrovala gradnji kamniškega otroškega vrtca in njegovih številnih enot, hkrati pa je bila tudi pobudnica strokovnega razvoja otroškega varstva v občini Kamnik.
Bila je tudi kulturnica. Kot članica igralske zasedbe je nastopala v igralski skupini Solidarnosti, preigravala je harmoniko, kitaro…
Po nadvse napornem družinskem, družbeno-političnem in predvsem poklicnem življenju, se je zgodaj upokojila in uživala življenje prav do zadnjih dni, ko je s svojim nasmehom lepšala dneve zaposlenim v domu starejših občanov.
Zahvaljujemo se Alenki Jevšnik, ki je poskrbela, da so se od nje častno poslovili v Zvezi borcev, hvala vsem praporščakom, hvala pevcem ansambla Grm, ki so z občutkom odpeto pesmijo pospremili njen odhod.
Iskrena hvala pa tudi vsem, ki ste ji izkazali še zadnjo pozornost pred njenim odhodom.
Njeni
