Na torkovo jutro 4. vinotoka nas je vse , ki smo te poznali, pretresla žalostna novica, da je zastal tvoj dih in srce se je umirilo – zaspal si za vedno Ti, Svatenški Andrej. Žalost je objela Svatno, kuža se je žalostno stisnil in jokal na glas, krave so mukale in glas zvoncev tropa ovčic je obnemel – le gamsu vrh pečin nad kmetijo je odleglo – odleglo, saj je odšel eden tistih – mogoče celo zadnji, ki je vedel marsikatero skrivnost lova, ki jo sodobni lovci ne poznajo, a se je ohranjala med pravimi in poštenimi »raubšici«.
Odšel si tja kjer ni več bolečine, ne sovraštva in zla!
V Svatni je bil 13. maj 1943, kljub vojni vihri, prav poseben dan. Oglasil se je otroški jok – mama Mici je v porodnih bolečinah rodila sedmega otroka od devetih in ga očetu Tonetu podala v naročje. Že dan kasneje so ga ponesli pred oltar sv. Benedikta in zaznamovan z križem načelu si dobil ime Andrej.
Andrej, poznal si vse skrivnosti hribov in gora v bližini svojega doma, poznal si skrivne stezice gamsov, vedel si kje zdravilna roža raste in vedel kje se kača soncu nastavlja…
Andrej, pa si sploh imel kaj pravega otroštva, saj so bili časi za kmeta čudni in otroci kmeta zaničevani? A srce otroka ni klonilo ne v šoli v Stranjah in Kamniku in mogoče si prav na tej poti spoznal sanje svojega poklica. Postal si voznik in to ne kamiona ali avtobusa, postal si voznik kombija invalidnega doma v Kamniku in tako si poleg odgovornosti vožnje prevzel tudi težko in odgovorno delo spremljevalca pomoči potrebnih ljudi.
Postal si fant, da bi gore premikal, postaven in tisti tvoji značilni brki so bili nekaj posebnega in značilnega zate. Marsikatero dekle vrglo pogled za teboj in marsikatera mama je rekla hčerki, da bi te rada imela za zeta – a Tvoje srce se je odločilo za Zinko tam iz hribov Tuhinjske doline – danes bi dejali iz odročnih krajev, saj je samo do avtobusa rabila več kot uro v lepem vremenu…
In vajino ljubezen sta potrdila pred oltarjem. Vsega skupaj, kar sta se spoznala in si jo prosil za roko, sta preživela več kot 64let v sreči, nesreči, v dobrem in zlu, a ljubezen in zaupanje vama je rodilo obilo sreče in zadovoljstva, seveda pa skrbi ni manjkalo za mladega moža in očeta. Tu je bila gradnja hiše v Mekinjah – sad vajine ljubezni so osrečile in blagoslovile Anka, Barbara – a hči Bernarda se je preselila v hišo očetovo kmalu po rojstvu in Vam je bila vsem tiha priprošnjica sreče nebesih.
Blagoslov pa so prinesle v hišo hčeri Anka in njen Ciril in Barbara z Vančem in te osrečili z vnuki : Urška, Jaka in Grega. To so bili biseri Tvoje sreče – a ob njih si videl ne samo otroke svojih otrok – imel si srečo poznati otroke njih otrok – pravnuke so Ti položili v naročje: Klara, Tjaša, Erik, Izak so polepšali dneve jeseni življenja
Sreča ne sme biti večna! Pride bolezen in še dodatne skrbi. V hišo je prišla prikrita bolezen žene, pa dom, mogočna kmetija v Svatni, ni imel naslednika, saj je brat ostal sam.
Tvoje srce je gorelo za dom, da bi ne propadel – seme je padlo na plodna tla in trud, znoj je Bog blagoslovil tisočkratno in ljubezen do tega kraja je imel že v gene ob spočetju položene Tvoj Gregi – ne, on ni bi samo Tvoj vnuk – imel si ga kot svojega sina, kot svojega najboljšega prijata in zaupnika. Vedel si, da je pravi in kleni steber Svatne, za kar Ti je še posebej hvaležen. Velikokrat mi je dejal, da če bi ne bilo »ata« sigurno danes bi ne bil mag. znanosti in ne imel vpisanega doktorata in tudi ne bi mogel biti Tvoj naslednik. Ja Andrej, malo je takih dedkov, da bi vnuki dobili toliko zaupanja in spoštovanja do poklica, ki je na repu priljubljenosti, a je tako pomemben.
Ob osamosvojitvi Slovenije se je začelo razmišljati o tem kaj še imamo in ponovno so prišle do izraza avtohtone pasme domačih živali in prav te so obstale klub zahtevam znanosti in stroke na kmetijah nekoliko odrinjene na rob družbe. Danes bi dejala stroka, da so zaostali za časom, da so še sto let za lesenim kolesom in tudi v Svatni je bilo tako; ostala je krava cika – tista mala krav’ca, ki je dosegla čast oltarja na oltarni sliki »Stvarjenja sveta« v Crnem grobu, jezersko solčavska ovca, tista skromna z veliko črno solzo pod očesom in štajerska kokoš, ki res sama lepo poskrbi za nasledstvo in ob veliki noči podari lepa jajčka za velikonočne pirhe.
Ob ustanovitvi Društva za ohranitev cikastega goveda si bil ustanovni član in tudi drugi predsednik le tega in prav iz te črede se je cika lepo razširila širom naše prelepe dežele raja pod Triglavom.
In enako si čutil ob svojih ovcah in prav tu si oral ledino pri ohranitvi le te in neomajno razdajal svoje znanje.
Poseben čar pa je bila zate planina. Kraj počitka, veselja in radosti; pa tudi odgovornega in trdega dela. Tu si kot kralj po planini pohajal za čredo svoje živine.
In kaj je bil zate prosti čas? »Les«, saj si rekel, da če bi tega ne bilo, bi ne vedel kaj bi počel – in odkrivanje lepot naše dežele, saj je bil volan vseskozi Tvoj dober prijatelj ter harmonika, katero si vzel v naročje ko si bil dobre volje in tudi tvojo žalost, bes, razočaranj je razumela. Povzročili so ga ljudje, ki si jih imel za prijatelje in si zanje naredil več kot vse, potem pa so te zavrgli kot staro metlo… A danes bi radi jokali na Tvojem grobu kot svetopisemski farizeji.
Andrej, dovoli, da se Ti, v imenu prijateljev in znancev ter svojem imenu, zahvalim za zgled trdnega poštenega Slovenca. Tistega pravega klenega in močnega – posebej še poštenega.
Spomin mi gre več kot 50 let nazaj, ko si vozil invalide v najvišje nadstropje osnovne šole Frana Albrehta, kjer je bila gimnazija. Po tistih ozkih in strmih stopnicah. To ni bilo samo delo, to je bilo več kot garanje. Sam si to opravil in ne enkrat, danes bi za to morala biti cela ekspedicija.
Dovoli da Ti, kot krajan župnije Mekinje, rečem Hvala! Skupaj ko smo pokrivali mogočno cerkev v Mekinjah in si skrbel za varnost nas vseh. In kako rad sem delal v Tvoji bližini, počutil sem se varno in zanesljivo. Andrej, ni nam bilo hudo delati v petek popoldne, v soboto cel dan in še v nedeljo. Eni so molili za srečo nas na strehi, mi pa smo želeli ohraniti tisto, kar so nam zgradili naši dedje in pradedje.
V tistem času, ko sem dal pobudo za ohranitev cike, te naše avtohtone pasme govedi, ki je bila že tik pred izumrtjem (manj kot 100 živali je bilo v registru govedi), si me nesebično podprl in v imenu vseh rejcev sem Ti dolžen reči »tisočkrat HVALA in BOHLONAJ!«
Andrej, sedaj si tesno objet z svojimi najdražjimi in najbližjimi in gledaš Njega, ki je ALFA IN OMEGA, ki je začetek in konec, ki je vse nad vse nad vsem prosi za nas v tej solzni dolini raja pod Triglavom- še posebej pa za modrost žena in mož, ki vodijo to našo prelepo deželo.
Na koncu svoje poti življenja, preden si odpotoval z zadnjim vlakom z zadnje postaje pa si nam želel sporočiti še to misel:
Ne jokajte na mojem grobu, ni me tam, ne spim.
sem v pomladni sapi vetra, v zimskem snegu se iskrim,
sem sončni žarek v žitnem polju in dežna kaplja na jesen.
sem zjutraj ptica v mirnem letu, zvečer kot zvezda zažarim.
Prosim, ne jokajte na mojem grobu, nisem tam, ne spim
jaz sem tu in tam, sem vedno z Vami v vsakem trenutku in vsakem času dneva!
Andrej mirno se odpočij v zemlji Slovenski, ki si jo tako ljubil, božal in negoval in ti je rodila tisočeri sad!
Misli o pokojnem Andreju Kuharju – »Svatenškemu Andreju« v spomin je zapisal
Joško Romšak
