Združenje filmskih snemalcev (ZFS) Slovenije, ki tradicionalno podeljuje letne strokovne nagrade IRIS, je letošnjo nagrado za življensko delo podelilo legendarnemu kamniškemu filmskemu ustvarjalcu Valentinu Perku.
Valentin (Tine) Perko je kariero začel kot snemalec dokumentarnih in reklamnih filmov, že v začetku 80. let minulega stoletja pa se je uveljavil kot prefinjen oblikovalec filmske svetlobe, kar je takoj pričalo o filmarju, ki pozna celoten proces filmske proizvodnje, oziroma, kot so v obrazložitvi nagrade, ki mu je bila podeljena na slovesnosti v Slovenski kinoteki, zapisali njegovi stanovski kolegi:
Valentin Perko je magistrant slovite praške filmske akademije in je kot snemalec-direktor filmske fotografije v zadnjih štiridesetih letih podpisal številne domače kratke, dokumentarne in celovečerne filme, TV serije, TV filme in reklamne filme.
Že na začetku osemdesetih let se je uveljavil kot prefinjen oblikovalec filmske svetlobe, kar je takoj pričalo o filmarju, ki pozna celoten proces filmske proizvodnje. To je bil takrat vsekakor plod specifičnega načina praškega šolanja z velikim poudarkom na praktičnem delu.
Filmska fotografija Valentina Perka je sinteza osnovnih likovno-oblikovnih vizualnih elementov in komplementarne veščine temeljnih mizanscenskih zakonitosti filmskega prizora. To pomeni, da je Perko v izrisovanju svetlobe vedno zelo pozoren do objektivov in posameznih svetlobnih tehnoloških vrednosti, je pa hkrati enako dovzeten za harmonična zlitja svetlobe z režijskimi parametri gibanja v mizansceni in pojavnostjo igralcev v kadru, kar je osnovna skrivnosti vsake filmske zgodbe. O tem priča tudi njegov režijski prvenec Valcer za Tavžentarjeva dva.
Če že obstaja določen Perkov filmski stil, potem lahko rečemo, da se skozi njegovo filmografijo vedno vlečejo skrbno sestavljene podobe dognanih filmskih atmosfer, svetlobe, kompozicije in gibanja, ki ne učinkujejo zgolj kot lepe fotografije, temveč kot dognani filmski kadri, kjer je vsa estetska komponenta venomer tudi v službi filmske zgodbe ter njene vizualne nadgradnje. Temu prepričanju je Perko verjel od prvih celovečernih filmov v osemdesetih (Prestop, Dih, Učna leta izumitelja Polža, Maja in vesoljček, Coprnica Zofka, Ječarji), pa kasnejših (Ekspres, ekspres, Herzog), vse do njegovih zadnjih filmov Petelinji zajtrka (2007), Morje v času mrka (2008) in drugih, kjer so maestralno povzete vse vizualne odlike njegove filmske estetike. Izjemnemu mojstrstvu svetlobnih atmosfer in gibajočih se slik so bile namenjene številne Badjurove nagrade in tudi dve Kodakovi nagradi.
Vir: Združenje filmskih ustvarjalcev Slovenije
