Namestitev nadzornih kamer in vzpostavitev videonadzora, ki ga je na spodnji postaji žičnice ter v bifeju »Pri žičnici« vzpostavilo vodstvo družbe Velika planina d.o.o., ni povsem običajna zadeva, saj vse kaže, da gre najverjetneje za precej grobo kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP), kajti videonadzor očitno ni bil vzpostavljen v skladu z zakonskimi zahtevami.
Kljub temu, da nas nadzorne kamere spremljajo domala na vsakem koraku, v primeru lokala “Pri žičnici”, vseeno ne gre za povsem nedolžno zadevo. Zakonodaja v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki se nanaša tudi na izvajanje videonadzora je jasna ter precej stroga. Za kršitve so zagrožene visoke denarne kazni, ki za pravno osebo lahko sežejo tudi prek 12.500 evrov, morebitna izrečena kazen, pa bi za podjetje Velika planina d.o.o, zagotovo predstavljala hud finančni udarec ter povsem nepotreben strošek, ki bi ga navsezadnje, vsaj posredno, najbrž znova morala poravnatia Občina Kamnik oz. njeni prebivalci, ki izgubarsko žičničarsko podjetje že vrsto let zalagajo z davkoplačevalskim denarjem.
Brez zahtevanih obvestil
Obiskovalci spodnje postaje žičnice in lokala ob njej na dejstvo, da sta lokal in okolica spodnje postaje nihalke pod videonadzorom, namreč sploh niso opozorjeni oz. obveščeni. Še več, o izvajanju videonadzora v prenovljenem lokalu, ki je ponovno odprt od 23. decembra, niso bili, na z zakonom predpisan način, pravočasno obveščeni niti zaposleni, saj so bili z uvedbo videonadzora ustrezno seznanjeni šele v tem tednu, čeprav naj bi bil videonadzor vzpostavljen že prej. O uvedbi oz. delovanju videonadzora so bili sprva obveščeni zgolj ustno, medtem, ko jih je vodstvo družbe Velika planina, pisno, kot to zahteva zakon, obvestilo šele pred parimi dnevi.
Uvedba videonadzora zaposlenih, pa ni problematična zgolj zaradi prepoznega obveščanja, saj gre pri stalnem videonadzoru zaposlenih za nedopusten oz. nesorazmeren ukrep, ki pretirano posega v zasebnost zaposlenih. Na to opozarja tudi stališče, ki ga je, v enem izmed podobnih konkretnih primerov, izdal Informacijski pooblaščenec, podobno stališče, pa je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice: “Ob upoštevanju načela sorazmernosti je potrebno v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposlenih v prostorih kamere videonadzornega sistema ne bi snemale. To je področje, glede katerega je zavzelo stališče tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25.06.1997, Reports 1997-III) med drugim zapisalo, da oseba zasebnost upravičeno pričakuje tudi na delovnem mestu.” (Informacijski pooblaščenec, citat iz zloženke Smernice za izvajanje videonadzora -glej prilogo na koncu prispevka)
Zakonska določila
V zloženki Smernice za izvajanje videonadzora, ki jo je izdal Urad informacijskega pooblaščenca, je zapisano:
Po določbah 74. člena ZVOP-1 mora oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor. Takšno obvestilo mora obvezno vsebovati naslednje informacije:
1. da se izvaja videonadzor;
2. naziv osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja;
3. telefonsko številko za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema.
Kršitev splošnih določb o videonadzoru – ZVOP 95. člen
(1) Z globo od 4.170 do 12.510 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost:
če ne objavi obvestila na način iz drugega odstavka 74. člena;
če obvestilo ne vsebuje informacij iz tretjega odstavka 74. člena;
če ne zavaruje videonadzornega sistema, s katerim se izvaja videonadzor, v nasprotju s petim odstavkom 74. člena.
(2) Z globo od 830 do 1.250 eurov se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 830 do 1.250 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
(4) Z globo od 200 do 830 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena
V zvezi s z videonadzorom znotraj delovnih prostorov (77. člen ZVOP-1), Urad informacijskega pooblaščenca navaja:
Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati prej navedene interese.
Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih.
Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorih posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu.
(1) Z globo od 4.170 do 12.510 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki izvaja videonadzor v delovnih prostorih v nasprotju z 77. členom.
(2) Z globo od 1.250 do 2.080 eurov se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3) Z globo od 1.250 do 2.080 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
(4) Z globo od 830 do 1.200 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena.
Poleg navedenih zahtev, mora biti videonadzorni sistem zavarovan tudi pred dostopom nepooblaščenih oseb, oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, pa mora skladno z določbami 24. in 25. člena ZVOP-1, sprejeti vrsto internih aktov, predpisati vrsto organizacijskih, tehničnih in drugih ukrepov za obdelavo osebnih podatkov in njihovo zavarovanje ter določiti odgovorno osebo, ki je odgovorna za evidenco videonadzornega sistema. Evidenca videonadzornega sistema mora biti urejena na način, da omogoča natančno analizo kdaj in kako so bili posamezni podatki oz. posnetki obdelani in kdo je do posnetkov dostopal.
Skratka, zakonodaja je natančna in jasna, glede na to, da imajo na spodnji postaji nihalke in v lokalu že vzpostavljen videonadzorni sistem, čeprav predhodno niso poskrbeli za zahtevana obvestila, pa najbrž lahko upravičeno dvomimo tudi v to, da so v podjetju pravočasno poskrbeli tudi za vse ostale zahteve Zakona o varstvu osebnih podatkov.
Resna napaka vodstva
Že res, da bi morda lahko rekli, da kdor dela tudi greši, ampak kršitev ima v tem primeru še toliko večjo težo, saj v.d. direktorja, diplomant Fakultete za varnostne vede in bivši policist, področje zakonodaje, ki se nanaša na varovanje osebnih podatkov in videonadzor, zagotovo pozna zelo dobro. V predstavitvi začasnega direktorja, ki je bila 22. julija objavljena v Kamniškem Občanu, je bilo med drugim zapisano: »Zato je mesto v.d. direktorja za največ eno leto prevzel Ljubljančan Leon Keder. 42-letnik veliko hodi v hribe, kolesari in igra nogomet, prosti čas pa rad preživlja z družino. Kot nam je zaupal, je pred 23 leti, na dan začetka vojne za Slovenijo, iz takratne kadetske šole odšel na Policijsko postajo Ljubljana Šiška, kjer je prve dni preživel na t.i. barikadah. Njegova kariera v policiji se je nadaljevala skozi vse segmente dela, tako na lokalni ravni (policijska postaja), regionalni (policijska uprava) in državni ravni (generalna policijska uprava). Opravljal je delo policista, kriminalista, pomočnika komandirja, višjega inšpektorja itd. Velik del delovnih obveznosti je vključeval organizacijo dela, optimizacijo poslovanja itd., ukvarjal se je tudi s preiskovanjem resnega gospodarskega kriminala. Leta 2004 je diplomiral na Fakulteti za varnostne vede, trenutno pa zaključuje specialistični študij managementa na tej fakulteti.« (Članek: Velika planina pred reorganizacijo in optimizacijo poslovanja – Kamniški Občan, 22. avgust 2014)
Nov madež tudi za občino
Dodatno težo vsemu skupaj daje tudi dejstvo, da je podjetje Velika planina d.o.o. v 100% lasti Občine Kamnik, zato tovrstne nezakonitosti v slabo luč ne postavljajo zgolj podjetja in vodstva, vključno s še svežin Nadzornim svetom družbe, temveč tudi na Občino Kamnik, kjer o dogajanju najbrž sploh (še) niso podrobno seznanjeni.
Zato tokratni madež oz. »greh«, ki ga je zagrešilo vodstvo družbe, vsaj posredno, pada tudi na pleča Občine Kamnik, kjer bodo morali, zaradi prej naštetih razlogov in tudi precejšnjega ogorčenja javnosti in obiskovalcev Velike planine, najbrž nemudoma ukrepati ter hkrati najbrž tudi resno razmisliti o primernosti sedanjega vodstva družbe.
Tudi oz. predvsem, zaradi tega, ker si je Občina Kamnik z videonadzorom mestnega jedra, že pred leti privoščila resno blamažo, saj je videonadzorni sistem uporabljala za ugotavljanje prekrškov in izrekanje sankcij. Kamniški komunalni redarji so namreč posnetke nadzornih kamer uporabljali za nadzorovanje in kaznovanje napačnega parkiranja, kar je takratna Informacijska pooblaščenka, sicer tudi sama Kamničanka, Nataša Pirc Musar prepovedala, njenemu stališču, na katerega se je Občina Kamnik pritožila, pa je z razsodbo, leta 2011, pritrdilo tudi Upravno sodišče.
Informacijska pooblaščenka je tedaj poudarila, da je Občina Kamnik vzorčen primer nenadziranega sprejemanja občinskih odlokov, ki so v nasprotju z osebnostnimi pravicami občanov in zakonodajo o varstvu osebnih podatkov.
Ob upoštevanju načela sorazmernosti je potrebno v vsakem primeru izrecno ugotoviti, ali obstaja milejši ukrep, ki bi omogočal, da zaposlenih v prostorih kamere videonadzornega sistema ne bi snemale. To je področje, glede katerega je zavzelo stališče tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25.06.1997, Reports 1997-III) med drugim zapisalo, da oseba zasebnost upravičeno pričakuje tudi na delovnem mestu.
Vprašanje varstva zasebnosti je v razmerju delodajalec – delojemalec vedno potrebno reševati primeroma, saj se v tem vprašanju sooča več nasprotujočih si
interesov – na eni strani interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi (torej tudi pravico, da jih nadzira), na drugi strani pa je prisoten zakoniti interes zaposlenega, ki utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost ter zaupnost tudi na delovnem mestu. Ustavno sodišče RS (v nadaljevanju US) je z uporabo načela sorazmernosti zapisalo tudi, da ni apriori dopusten vsak poseg, ki je sicer nujen, če bi se hotela varovana pravica zavarovati v celoti, kadar tudi prva pravica zasluži enako močno varstvo. Pri koliziji takih pravic je treba dopustiti le take posege v eno pravico, ki druge pravice ne bodo zavarovali absolutno, ampak le sorazmerno s prvo (pravici bosta torej vzajemno omejeni druga z drugo).
Pri varovanju premoženja delodajalca je treba upoštevati tudi pravico do zasebnosti, zato se varovanja premoženja delodajalca ne more izvajati na način, ki bi
posamezniku na delovnem mestu povsem odvzel pravico do zasebnosti. Po drugi strani pa pretirano opravičevanje pravice do zasebnosti ne more privesti do
položaja, ko bi se s tem povsem izključila tudi pravica do varovanja premoženja delodajalca. Navsezadnje gre za dve ustavni pravici (35. člen (in dalje) Ustave
RS – pravica do zasebnosti; 67. člen Ustave RS – lastnina).
Odločitev Pooblaščenca v enem od konkretnih primerov:
»V skladu z navedenim Pooblaščenec ugotavlja, da je zavezanec, s tem ko je videonadzorne kamere postavil na način, da je neposredno in neprestano snemal posameznike, nedvomno posegel v njihovo zasebnost. S takšno namestitvijo omenjenih kamer je zavezanec kršil načelo sorazmernosti, saj je osebne podatke (kar fizična podoba posameznika nedvomno je) obdeloval na način, ki po obsegu ni bil primeren za namen, ki ga je navedel za uvedbo videonadzora – varovanje premoženja. Ta namen bi namreč lahko dosegel z milejšimi sredstvi. Glede na to, da je namen, za katerega se izvaja videonadzor na delovnih mestih, mogoče doseči z milejšimi sredstvi, je zavezanec z izvajanjem videonadzora z v izreku te odločbe navedenimi kamerami kršil tisti del 1. odst. 77. člena ZVOP-1, ki določa, da se videonadzor uvede, če katerega od navedenih namenov ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Nadzornik poudarja, da v konkretnem primeru vidi milejši ukrep v tem, da se zaščiti integriteta posameznikov (zaposlenih) na način, da se videonadzorne kamere izklopijo med delovnim procesom, katerega časovni okvir določi delodajalec. V času delovnega procesa se namreč v nadzorovanih prostorih nahaja več oseb (zaposlenih), tako je s tega vidika manjša možnosti za morebitne odtujitve opreme, kot bi bila v primeru, ko v prostoru ni nikogar. Prav tako se med delovnim procesom ne bo izvajal psihični pritisk na zaposlene, ki delajo v nadzorovanih delovnih prostorih, na kar opozarja sindikat.
Takšna rešitev pa po drugi strani omogoča zavezancu, da kljub temu varuje svojo tehnično opremo v času, ko so odtujitve najbolj možne; torej v času, ko se v prostorih ne izvaja delovni proces.
Iz zloženke Smernice o izvajanju videonadzora, ki jo je izdal Informacijski pooblaščenec
Še več informacij o varstvu osebnih podatkov lahko dobite na strani Informacijskega pooblaščenca – https://www.ip-rs.si/
