Predstava v režiji Diega de Brea-e je nastala po filmu Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin posnel med 2. svetovno vojno še pred invazijo ZDA v Normandiji. Čeprav so mu kritiki očitali razvlečenost in pretirano “norčevanje” iz tako resne teme kot so koncentracijska taborišča, je Chaplin nekaj let po filmu izjavil, da ga ne bi nikoli posnel, če bi se zavedal vseh tragičnih razsežnosti genocida v Evropi, kar nam daje misliti, da so leta 1940 (ko je bil film posnet) in pred njim ameriški mediji posredovali javnosti precej pristranski opis dogajanja čez lužo.
Gre za prvi Chaplinov film z dialogi, v katerem razvija zgodbo o velikem diktatorju Hynklu, ki ga nenehno preveva občutek grandioznosti, in sramežljivem judovskem brivcu, ki se v prvi svetovni vojni izkaže kot povsem šalabajzerski vojak, v drugi svetovni vojni pa se znajde v vseh mogočih situacijah, celo v vlogi diktatorja, s katerim sta si fizično zelo podobna. Chaplin, ki je bil rojen le štiri dni pred Hitlerjem, se je prav gotovo poigraval z mislijo kako bi izgledalo njegovo življenje, če bi se rodil na njegovem mestu in kaj bi storil, če bi nenadoma prišel do politične pozicije, iz katere bi lahko na globalni ravni odločal o vojni in miru. Na vrhuncu filma kot tudi gledališke predstave se namreč veliki diktator poigrava z ogromno napihnjeno žogo v podobi Zemlje, medtem ko gledalcu najbolj ostane v spominu petminutni monolog, ki ga Chaplin (oz. Jurij Zrnec v njegovi vlogi) nadvse čustveno izpove na koncu – v njem odkrito pozove ljudi k solidarnosti in medsebojni pomoči ter k prizadevanju za vzpostavitev miru na svetovni bazi. Ne glede na to kako klišejsko zvenijo njegove besede, je v času vojnih spopadov v Ukrajini ta izjava še posebej pomenljiva in še kako aktualna.
Predstava Veliki diktator, ki je nastala pod taktirko Diega de Brea-e se v vseh pogledih navezuje na Chaplinov film in od filmskega scenarija bistveno ne odstopa, zato jo razumemo kot neke vrste gledališko posvetilo temu britanskemu igralcu in režiserju, ki se je vse življenje zavzemal za ideje in vrednote, s katerimi se ameriška kultura ni ravno identificirala (med drugim mu nekaj časa niso dovolili vstop v ZDA zaradi suma, da širi komunistične ideje). Scenografa Iztok Vadnjal in Diego de Brea sta pomanjkanje scenskih rekvizitov “reševala” z duhovitimi predmeti in minimalističnimi posegi v prostor, medtem ko so diskrepanco med filmsko in gledališko scenografijo zapolnili kar igralci s pomočjo improvizacije v gibanju in govoru. Pri tem naj pohvalimo karizmatičnega Jurija Zrneca v vlogi Hynkla, brivca in Chaplina, ki se je bolj kot na klišejski karakter slednjega navezal na karakteristike likov iz serij, ki jih je igral v zadnjih letih.
Čeprav ga je režiser izbral za glavno vlogo prav gotovo zaradi njegovih nepogrešljivih gestikulacij in neskončnih variacij preigravanja satirične pantomime, se na momente zdi, kot da bi šla ta vloga Zrnecu na živce, kar je gledalec, ki pred to predstavo še ni videl Chaplinovega filma, lahko tolmačil kot vrzel v sami dramaturgiji. Marsikateri obiskovalec je namreč šele proti koncu predstave dojel, da gre za vzporedno razvijanje zgodb dveh likov, ki sta si v svojih značajih diametralno nasprotna, čeprav je delo žanrsko lahko uvrstil na področje satire oz. parodije že s poslušanjem govorice, ki predstavlja kombinacijo žlobudrajšine in poslovenjenih nemških izrazov. Igralski ansambel poleg Zrneca vključuje tudi Zvoneta Hribarja, Borisa Mihajla, Matijo Rozmana, Vojka Zidarja, Evo Jesenovec, Valterja Dragana, Tino Vrbnjak in Bojana Emeršiča, ki se vlogi Mussolinija pokaže tik pred zaključkom predstave v vsej svoji veličini. Ženske so v predstavi predstavljene stereotipno kot tajnice, gospodinje in asistentke moškim, ki so tu zato, da služijo vsem vrstam njihovih potreb, obenem pa nacionalsocialistični podobi nadenejo tančico infantilizma, fetišizma in protestantskega duha kapitalizma.
Za glasbeno podlago je poskrbel skladatelj in pianist Joži Šalej, ki je s pomočjo igranja na klavir ustvaril vzdušje, ki so ga bili nekoč deležni gledalci nemih filmov. Občasno se zaradi glasnega zvoka klavirja ni slišalo posameznih igralcev, ki so se sicer trudili govoriti kar se da na glas, njihova močnejša plat pa je bila nedvomno telesna mimika, s pomočjo katere so gledalcu podajali cel spekter najrazličnejših občutij. Režiser, ki mu sicer lahko očitamo, da se je Chaplinovega filma držal kot pijanec plota, čeprav je izjemoma v posamezne prizore vključil asociacije na kontroverzne medijske osebnosti iz 21. stoletja (kot je npr. prizor, v katerem Hynkel začasno zaustavi pogrom nad Judi, ker od Juda Epsteina pričakuje posojilo denarja za nadaljevanje vojne), v gledališkem listu opiše aktualnost predstave z naslednjimi besedami:
“Zato se zdi, da je Veliki diktator za današnji čas izjemno hvaležno izbrana tema. Da bi krik postal bolj strašen, solza bolj boleča, smeh bolj sproščajoč in sreča bolj radostna. Da bi ugledali, kako v tem izpraznjenem in razvrednotenem svetu potrebujemo prostor za nove duhovne viharje, za močne ideje in karakterje, za veličastnost duše, žal vse prevečkrat ujete v pretesen okvir razuma. Veliki diktator odpira vse te možnosti, saj spregovori o usodnih stvareh na monumentalen, pa tudi kritično-parodičen način. Veliki diktator je dokument človeške ničevosti iz preteklosti, ki nas nagovarja in opozarja, da spet drvimo v tisto nekaj, čemur bi se morala normalna pamet in zdravo čustvo upirati z vso silo. Zato Veliki diktator. Da bi skozi ostro satirično in brutalno humoreskno komičnost neprizanesljivo napadli in razkrinkali naše bolezni in neskončne laži. Da bi globoki humor, prepoln otožnosti in žalosti, ozdravil naša srca v tem turobnem času nečastnih duš in nepoštenih glav. Grenkobi je treba prisluhniti in si jo priznati, da bi bilo neznosnost bivanja mogoče preusmeriti.” Kljub burlesknemu značaju predstave lahko za komičnimi prizori začutimo pronicanje te grenkobe kot tudi zavedanja o tem, kako majhni smo, a obenem veliki, ko se nahajamo pod kolektivno hipnozo takšne ali drugačne ideje.
Miša Gams
