Ob državnem prazniku Rudolfa Maistra, ki ga od leta 2005 naprej praznujemo 23. novembra, saj je na ta dan pred 104 leti razorožil nemško varnostno stražo in prevzel vojaško oblast v Mariboru, se poleg njegovih vojaških podvigov spominjamo tudi njegovih pesmi.
Kamniška ustvarjalka Miša Gams je v ta namen danes pozivala mimoidoče sprehajalce Šutne, da se ji pridružijo pri dekonstrukciji oz. literarni “reciklaži” njegovih pesmi, katere je predhodno razrezala na posamezne besede in besedne zveze ter jih v vrečki ponujala kot “žreb”.
Mimoidoči so izvlekli posamezni del pesmi Rudolfa Maistra in ga poskušali umestiti znotraj verižne pesmi, ki je tako iz minute v minute dobivala novo vsebino in podobo. Na ta način je po vzoru dadaistov in nadrealistov, ki so že ustvarjene pesmi razrezali in jih metali v zrak, da bi na podlagi usodne razporeditve na tleh dobili ideje za nove pesmi, nastal svojevrstni literarni kolaž, ki je ostal v okenski vitrini muzeja Rudolfa Maistra vse do večernih ur.
Na ta dan ima namreč muzej Rudolfa Maistra vsako leto dan odprtih vrat, v njem pa si lahko obiskovalci pogledajo več zanimivosti iz življenja tega najbolj znanega slovenskega generala, ki je tako usodno povezan prav s Kamnikom. Med njegovimi najbolj bojevitimi pesmimi lahko izpostavimo pesem Naprej:
Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte.
Bratje! Naša pomlad gre iz tal,
bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala,
tmo’ razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.
Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkve,
bratje – naprej!
Verižna pesem, ki je nastala s pomočjo dekonstrukcije zgornje pesmi in nekaterih ostalih vojaških pa tudi ljubezenskih pesmi, pa gre takole:
Oj, Slovenske ve gorice, v krvavi boj kralja Matjaža dan od svetnika do svetnice.
Oj, Gorice zlate! Bahate mlade, polne sončne poezije.
V srce pogum tako z menoj in dušo z upom združili,
a sviraj tolsta knjiga, strune skrivnostne, v gonji grozni
razgrnjeno razpelo in drhteč molila k tebi, Ivan,
črez mrzle grobove le brez prestanka, vmes ne bo stopinj.
Leden in dušeč in sladek – ne bo pretresal več
živahno kliče tvojo Marico bistra ko burja, ljubica, ti boš.
Žena se je zagnala v polna polja seli.
In stresla si je ob Kristusovih nogah možje osvete so bili zame
solnca božjega bogate, nebeški izlij!
Zanimivo bi bilo izvedeti kako bi Rudolf Maister gledal na ta literarni eksperiment, ki na svojevrsten način spaja ljubezenske motive in borbenega duha vojskovodje, ki je bil tako širok v duhu kot tudi vsestranski po zanimanjih …
Vsekakor pa je prav, da se Rudolfa Maistra na njegov praznik spomnimo tudi kot pesnika, ne le kot generala.
