Včasih, ko še ni bilo javne razsvetljave in je mesto hodilo spat s kurami, po ulicah pa so se v temi klatili le še tolovaji, pijanci in skrivni ljubimci, si je Veronika na stopnicah, ki so se vile nad kovačijo proti njenemu domu, z zlatim glavnikom česala lase polglasno mrmrala, včasih celo prepevala, dostikrat pa tudi nejevoljno godrnjala, saj zrcala jezerske gladine v kateri bi mogla uzreti svojo podobo ni več.
V očeh ljudi tega mesta se že dolgo ne more več videti. Kdorkoli jo uzre v grozi zbeži ali omedli, še več pa je v mestu takšnih, katerih oči so tako motne in brez leska, da je sploh ne opazijo. Zato se včasih s svojega gradu odplazi na ulico nekdanjega prodišča pod jezerom in se ogleduje v umazanem odsevu stekel prazno zaprašenih pajčevinastih izložb.
V hladnih nočeh, kakršna je nocojšnja, mraz mrzlo tlakovane ulice še bolj zaskeli v prekletstvu njenega repa, ki je grob, hrapav in mrzel kot jeziki v ustih tukajšnjih prebivalcev. Takrat svoj rep ovije okrog kakega še živega dimnika, da se vsaj malo pogreje in lažje počaka na večer, ko ji mladci in mladenke ponovno prinesejo vsaj nekaj še živega ognja. Tako kot nocoj, ko bo šla spat toplega repa in skuštrana.
