“Veseli smo, da smo še živi!” – poplavno dopustniška zgodba nemške družine

V času katastrofalnih poplav, ki so doletele našo občino, je bilo prizadetih tudi več tujih državljanov. Le-ti so bili v Kamniku večinoma na počitnicah. Nekateri so se lahko ob pomoči reševalnih služb umaknili oziroma evakuirali z lastnimi vozili, spet drugi pa so potrebovali za dosego varnega območja pomoč policijskega helikopterja. Med več kot 100 tujci, ki so bili evakuirani ob pomoči helikopterja, je bila tudi nemška družina Koch, ki je svojo zgodbo predstavila v časopisu Heide Kurier.

Avtor: Marcus Kautz | Objavljeno v Heide Kurier: 14. 08. 2023  17:04

Izvirni prispevek: Wir sind froh, dass wir noch leben!

Z dovoljenjem avtorja članka prevedel France Ivančič, prof. slov. in nem.

Katastrofalne poplave v Sloveniji: družina iz Schneverdingena evakuirana s helikopterjem

“Veseli smo, da smo še živi!”

Na napačnem mestu ob napačnem času – to je enostavno reči, toda to, kar je doživela družina Koch iz Schneverdingena, je nedvomno res. V najslabšem možnem času so bili z avtodomom gostje v slovenskih Alpah pri Kamniku. Nameravali so prenočiti in se sprostiti v idilični gorski pokrajini na nadmorski višini okoli 2.000 metrov in se nato odpeljati na Hrvaško. Toda iz tega ni bilo nič. V noči s 3. na 4. avgust so se 48-letni Sven Koch, njegova 40-letna žena Melanie Scholz-Koch, štiriletni sin Korbinian, dvanajstletna Lina, osemletna Marie-Sophie in družinski pes Wacki odpravili na “pustolovščino”, kateri bi se vsi raje izognili. Izredno močno deževje je povzročilo zemeljske zdrse in skalne plazove, ki so uničili in blokirali edino dovozno cesto. Električno napajanje in mobilno telefonsko omrežje sta prenehali delovati, družina iz  Schneverdingena in približno tri ducate drugih domačinov in turistov je bilo odrezanih od sveta. Takrat Kochovi še niso imeli predstave o celotnem obsegu katastrofe v Sloveniji. Šele ko so jih evakuirali s helikopterjem, so iz ptičje perspektive videli grozovite posledice nevihte. Medtem so bili sorodniki v daljni Nemčiji zelo zaskrbljeni zaradi svojih najdražjih.

Ko je Sven Koch prejšnjo sredo poklical časopis Heide-Kurier, je bilo slišati, da je še vedno pod stresom in je brez pik in vejic poročal o “grozljivem potovanju” svoje družine. Dan kasneje je večina napetosti izginila. Ob kozarcu mineralne vode na družinskem vrtu so se on, njegova žena in otroci spominjali tega, kar so bili doživeli v preteklih dneh. “Zdaj se lahko spet malo smejimo temu,” pravi 48-letnik.

Priznava pa, da se je v Sloveniji nekajkrat bal za življenje svoje družine in za lastno življenje. Sven Koch je voznik avtobusa, ki je zaposlen pri mestnem potniškem prometu v Hamburgu (Hamburger Hochbahn). Pri svojem delodajalcu je dobil prosto, v podjetju so poskrbeli tudi za psihološko podporo svojemu zaposlenemu. Njegova žena Melanie, ki dela v drugem podjetju, je prav tako na bolniškem dopustu. Uro pred sestankom z urednikom HK je potekal pogovor s psihologom prek video konference. Tudi njihova župnija svetega Marka jih podpira, družina in prijatelji pa zanje skrbijo po svojih najboljših močeh. Tako so starši Svena Kocha takoj prišli k njim iz Langenfelda v Severnem Porenju-Vestfaliji. Njegov 80-letni oče in 72-letna mati sta bila po prekinitvi stika, in ko sta na televiziji videla slike iz Slovenije, več kot zaskrbljena. “Sem sta prišla takoj, da bi nas lahko objela, ko smo se vrnili,” pravi družinski oče Sven.

Potem pove, kako so se sanjske počitnice čez noč spremenile v nočno moro. “Aprila smo bili z avtodomom že nekaj dni v Sloveniji,” pravi Koch. “To je čudovita dežela. Ljudje so zelo odprti in vas sprejemajo z velikim srcem. Država in njeni prebivalci so preprosto super,« dodaja njegova žena. Tako so odrasli in otroci uživali v lepem vremenu v gorah v gozdni koči s parkirišči za avtodome. “Bilo je 29 stopinj Celzija, grilali smo na soncu in vsi smo sedeli zunaj. Okoli 21.30 je začelo deževati,” poroča voznik avtobusa, ki se je leta 1998 preselil iz Langenfelda v Schneverdingen in bil aktiven v gasilski brigadi v svojem prejšnjem kraju. “In kar je močan dež tukaj, je tam pršenje.” Ponoči je prišlo do močne nevihte. Velikanske količine dežja so se nenehno izlivale na streho forda hymerja, je nadaljeval Koch, ki je posnemal zvok dežja z udarjanjem s konicami prstov po vrtni mizi. Ropotanje in grmenje sta še dodatno prispevala k nespečnosti stanovalcev. “Odeje smo potegnili čez glavo,” z nizkim glasom pravi osemletna Marie-Sophie. “Ko smo zjutraj vstali, smo videli katastrofo,” se spominja njen oče. “Parkirni prostori so bili izprani, gozdna pot uničena, cesto sta delno odnesla voda in plaz.” Opravil je izvidniški sprehod po dovozni cesti in bil zgrožen. Povsod na cesti so bili nanosi kamenja. In dež ni ponehal, ampak se je spet okrepil. Med svojo “patruljo” je preštel devet skalnih plazov. Približal se mu je človek, ki je potreboval skoraj pet ur za dva kilometra. ” Go home, go home,” mu je glasno svetoval (kasneje je izvedel, da je srečal Bojana Remsa, izkušenega poklicnega gasilca iz Gasilske brigade Ljubljana, ki se je po nočni izmeni prebijal do svojega doma oziroma do svojih dveh otrok in žene v dolini Kamniške Bistrice – op. a.). Na poti je Koch vedno znova obtičal do kolen globoko v blatu. Telefon je še vedno deloval. Poklical je svojo mamo in nekdanjega gasilskega kolega iz Langenfelda. Slednji mu je svetoval, naj ostane miren, Slovenci so znani po tem, da lahko tovrstno škodo hitro popravijo. Toda še kar naprej je deževalo. Družina je poskušala kar najbolje izkoristiti situacijo. Potem pa sta izpadli električno in mobilno telefonsko omrežje.

“Obtičali smo – brez elektrike in brez telefona,” pravi Koch. In ker je še naprej neprestano deževalo in je videl, da se na tem območju izpira vedno več kamenja in da se tla še bolj mehčajo, je postajal vse bolj nelagoden. Skrbelo ga je tudi, da bo zmanjkalo hrane. “Nekaj smo imeli s seboj v avtodomu, v resnici pa smo želeli ostati v gozdu le eno noč in nato iti po nakupih. Predvsem pa nam je bilo pomembno, da imajo otroci dovolj hrane in pijače.” Zastrašujoče je bilo, kako hitro in nasilno se je spremenila okoliška narava: »Majhen, 60 centimetrov širok potok s kristalno čisto vodo je postal približno 18 metrov široka reka, rjava juha, ki je s seboj odnašala vse. Domačini so rekli, da še nikoli niso doživeli česa takega,” pravi Koch: “Rekel sem si: Upam, da bomo od tu odšli živi!”

Skoraj 50 ljudi okoli koče, vključno z 20 otroki, najmlajši je bil star sedem mesecev, ni imelo druge izbire, kot da zdržijo. Poleg Slovencev so bili tam ujeti tudi Belgijci, Čehi, Francozi in Madžari. Rezultat je bila še ena noč v avtodomu. “Komaj sem kaj spal, nenehno sem razmišljal o tem, kako bi lahko odšli od tam,” poroča Sven Koch. Že ponoči s četrtka na petek so slišali helikopter, vendar pa njegova posadka očitno ni opazila skupine ljudi v gozdu. V soboto zjutraj, okoli 8. ure, je Schneverdingenčan dobil idejo, da oblikujejo znak SOS. “Razrezali smo rožnato preprogo ‘Hello Kitty’ in uporabili brisače z vpadljivimi barvami,” pravi Koch. Poleg tega sta z ženo otroke oblekla v varnostne jopiče in si jih nadela tudi nase.

S svojim mobilnim telefonom je poskušal dostopati do omrežja z dvignjenih položajev in nenadoma je dobil “eno črtico”. Takoj je poslal besedilna sporočila s koordinatami njihove lokacije in “SOS – Wir brauchen Hilfe ” v Düsseldorf, Hamburg in Schneverdingen. “Toda kratka sporočila so bila poslana šele kasneje, česar takrat nisem vedel,” pravi Koch. Kmalu zatem so Kochovi slišali še en helikopter. “Slekla sem varnostni jopič in z njim mahala,” poroča Melanie Scholz-Koch. Medtem je njen mož zgrabil žepno svetilko in “poklical” na pomoč: s svetlobnimi signali je oblikoval Morsovo kodo za SOS, “tri kratke, tri dolge, tri kratke”. Opazili so jih in kmalu se je k njim iz helikopterja spustil policist.

“Pretekel sem tistih 400 metrov daleč skozi vodo in čez naneseno skalovje in do njega,” se spominja Sven Koch. Na srečo je Slovenec govoril nemško, tako da mu je Koch lahko hitro predstavil razmere na terenu. “Seveda je šlo za to, da se najprej rešijo ženske in otroci,” nadaljuje 48-letnik.

Prav na hitro so morali spakirati bistvene stvari – in okoli 9. ure zjutraj so po zraku evakuirali njegovo ženo in otroke ter njihovega štirinožnega prijatelja Wackija. “Dejstvo, da je bil pes tam, je bilo zelo dobro za otroke,” poudarja Koch. “Otroci in jaz – še nikoli nismo leteli,” dodaja njegova žena. Reševalna akcija se je nato vlekla do večera. “Dvakrat ali trikrat so jo morali prekiniti, ker je preveč deževalo,” poroča njen mož. Njega so s helikopterjem odpeljali okoli 17. ure.

Evakuiranci so iz ptičje perspektive prvič videli obseg nesreče, ki jo je sprožilo približno 36 ur močnega dežja. Turisti iz Schneverdingena so bili šokirani: reke so se prelivale, ceste je odplavilo, zemeljski plazovi, ki so odnesli celotne hiše, poplave, do koder je seglo oko. Mala država, članica EU, je doživela verjetno največjo naravno nesrečo v svoji zgodovini, zaradi nevihte in dramatičnih posledic pa sta močno trpeli tudi Avstrija in Hrvaška. “Tovarn ni več, hiš, cest in mostov. Dve tretjini Slovenije je bilo prizadete. Brez pomoči ne bodo zmogli,« pravi Koch. In njegova žena: “Veliko ljudi je ostalo dobesedno brez vsega.”

Na družino iz Schneverdingena je globok vtis naredila ustrežljivost in gostoljubnost Slovencev. Po evakuaciji so bili nastanjeni v počitniškem naselju v Termah Snovik. “Končno smo lahko spet spali v mehkih posteljah – predvsem pa smo se končno lahko stuširali,” pravi mati Melanie. “Vse je bilo dobro organizirano, oskrbeli so nas s hrano in Wackiju so zagotovili celo hrano za pse.”

Na televiziji so Kochovi nato videli posnetke uničujočih posledic nevihte. “Takrat smo se šele v celoti zavedli, na območju kakšne katastrofe smo bili,” pojasnjuje gospa Scholz-Koch. Reševalci so že med evakuacijo pokazali veliko srce. V helikopterju je na primer član posadke spontano odstranil nalepko z roke kombinezona in jo za spodbudo dal sinu Kochovih. “Spominke” so dobili tudi od drugih reševalcev: rešilni jopič in gasilsko čepico. “To je za nas nekaj zelo posebnega,” z vznemirjenim glasom poudari Koch. “Neskončno smo hvaležni helikopterski posadki, policistom in drugim reševalcem. To so naši junaki.”

Družina iz Schneverdingena verjetno nikoli ne bo pozabila pomoči Slovenca Luke Schnabla, ki so mu zaupane vodstvene naloge pri obvladovanju nesreč, in njegove sestre Lare, zdravstvene reševalke v nujnih primerih. Brat in sestra ter njuna mati so ganljivo skrbeli za družino in jim priskrbeli pecivo, sadje in pijačo za vrnitev v Nemčijo. Družina iz Schneverdingena pa je zelo razočarana nad nemškim zunanjim ministrstvom, s katerim je Sven Koch stopil v stik: »Prosili smo za pomoč, da bi se lahko vrnili v Nemčijo. Ko me je neka ženska na drugem koncu telefonske linije vprašala, zakaj smo sploh šli na počitnice v Slovenijo, sem imel dovolj. Takrat sem prekinil telefonski pogovor.”

Po tem razočaranju sta zakonca vzela organizacijo poti domov v svoje roke. Najcenejša možnost je bila vožnja z vlakom. Najprej so se s taksijem odpeljali do železniške postaje v Ljubljani. Ker so bili nekateri mostovi uničeni, so se peljali delno z avtobusom in delno z vlakom. Iz Gradca so se odpravili v Salzburg, kjer je bilo treba premostiti daljše čakanje za prestop, in nato v Augsburg. Cilj Hamburg se je približeval. Vsi so bili izčrpani, vlak v smeri hanzeatskega mesta je bil nabito poln.

Otroci in Wacki so spali na tleh na hodniku, odrasli so poskušali spati stoje. Nato so končno prispeli na sever Nemčije. Prijatelj Andre Krampe iz Schneverdingena je izčrpano družino pobral na železniški postaji. Drugi prijatelj, Jens von Elling, je v tistem času kupoval za družino po “seznamu iz časa korone”, ki je še vedno obstajal, tako da je bilo ob prihodu domov v hladilniku nekaj hrane in pijače, tudi za Wackija.

Prijatelji in družinski člani so Kochove živahno sprejeli. Seveda so ob ponovnem snidenju tekle solze. Ford hymer, ki so ga januarja letos kupili za 46.000 evrov in ga dopolnili s pečico, televizijskim in satelitskim sistemom ter solarnim sistemom, je morala družina pustiti za seboj s težkim srcem, pa tudi skoraj vse, kar je bilo v njem. “Avtodoma zdaj verjetno ne bo več. Zaradi vlage bo vse zgnilo,« pravi Koch. “To je zadnji spomin, ki ga imam nanj,” pravi in potrese avtomobilske ključe.

Finančno gledano je celoten dogodek napravil veliko luknjo v družinskem proračunu, “tako rekoč smo bankrotirali,” poroča oče družine. Vendar pa je avtomobilski klub ADAC že sporočil, da bo kril potne stroške. Predvideva, nadaljuje gospod Koch, da bo zavarovanje krilo stroške avtodoma zaradi nesreče, “vendar to lahko traja nekaj časa. Najprej potrebujemo uradno pismo Slovenije, da ga moramo pustiti tam.” Najpomembneje pa je: “Veseli smo, da smo še živi!”

Njegova žena je utrpela nateg mišice na roki, ko so jo potegnili v helikopter, in sam si je odrgnil noge do krvi, ko je tekal v mokrih supergah. Vsi otroci so se vrnili brez telesnih poškodb. “Takšna izkušnja je pustila svoj pečat na nas, še bolj nas je zbližala kot družino,” poudarja Melanie Scholz-Koch. “Otroci so bili preprosto super in pogumno so se borili.”

Kochovi zdaj razmišljajo o akciji zbiranja sredstev za ljudi na prizadetem območju pri Kamniku, da bi jim nekako povrnili njihovo pomoč. Družino Schnabl želijo vsekakor ponovno obiskati in se jim zahvaliti za njihovo veliko podporo, človečnost in srčnost.