V avli Občine Kamnik je bila danes popoldan odprta razstava likovnih del s katerimi se tokrat, v zasilnem kamniškem likovnem razstavišču, tokrat predstavlja Robert Uranič.
Slikarski samouk Robert Uranič je že v rani mladosti med svojimi vrstniki veljal za zelo nadarjenega in talentiranega risarja, v Osnovni šoli Stranje, ki jo je obiskoval, pa v kakem arhivu, če ne že kar na steni, pa bržčas še vedno hranijo katero izmed njegovih risb in slik, ob katerih smo takratni manj nadarjeni šolski risarji zgolj vzdihovali v želji, da bi tudi sami kdaj znali tako risati. Če že ne zaradi drugega, že zaradi tega, da bi znali tako imenitno porisati kakega kavboja ali indijanskega poglavarja, kot je to znal storiti Robert, ki v časih, ko smo si najbolj imenitne igrače izdelovali še sami, ni bil spreten le z barvami in čopiči, ampak tudi s »šniclarsko« žago in še kakim drugim priročnim orodjem, izpod njegovih rok pa je že v tistih časih prišel marsikak izdelek, ki bi bil lahko v ponos tudi odraslemu.
Četudi Robert Uranič, kljub izrazitemu risarskemu in slikarskemu talentu, svojega nadaljnjega šolanja, kot bi bilo smiselno pričakovati, ni nadaljeval na kateri izmed umetniških srednjih šol, ampak se je poklica izučil na znamenitem domžalskem Teksasu, je vseskozi ostajal zvest svojemu hobiju, ki je z leti prerasel v strast. To ga je kasneje, domala že v zrelih letih navedlo, da se je ob rednem delu jel izobraževati še na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kar mu je sicer dalo sicer nekaj novega likovnega tehničnega znanja, medtem ko je pri izbiri tematike in načinu slikanja, še naprej trmasto ostajal zvest predvsem samemu sebi ter izoblikoval širšemu krogu všečen, nekako ljudski, pa vendar izrazito prepoznaven in zanj značilen slog slikanja.
Lahko bi rekli, da Robert Uranič s svojim romantičnim (hiper)realizmom, kot pravi sam, ki ga zaznamujejo predvsem zanj značilne meglice, na nek način nadaljuje žlahtno tradicijo nekdanjih kamniških ljudskih slikarjev in umetnikov, katerih dela je moč, bodisi v obliki idiličnih hišnih poslikav z lovskimi, hribovskimi in drugimi prizori, ali poslikavah zahvalnih kapelic ter naključnih zasebnih zbirkah, marsikje opaziti še danes. Dela Roberta Uraniča so namreč našla svoj vidni prostor v prenekaterem kamniškem ter tudi bolj mnogo bolj oddaljenem domu, Robi, kot mu pravimo prijatelji, pa je med drugim, poslikal tudi marsikatero kapelico, z reliefom sv. Florijana pa ob prenovi ozaljšal tudi pročelje gasilskega doma v Stranjah.
Razstava, ki jo je danes v stavbi Občine Kamnik odprl župan Marjan Šarec, je tretja samostojna razstava Roberta Uraniča, ki je med drugim tudi soustanovitelj Likovnega društva Tone Kranjc Kamnik, njegova dela pa si je moč, razen v prostorih občine, ogledati tudi v restavraciji gostilne Pri planinskem orlu, kjer so njegove slike z motivi narave, predvsem Velike planine, gora in divjadi, našle že skorajda stalno razstavišče.
Da z lastnikom omenjene gostilne Janezom Uršičem že dolgo in dobro sodelujeta, je bilo moč opaziti tudi ob koncu odprtja današnje razstave, ki se je zaključila s prav okusno in lepo pogostitvijo, kar je ob pomanjkanju sredstev namenjenih kulturnemu ustvarjanju, zadnje čase ob tovrstnih priložnostih prej izjema, kot pravilo. Ampak k sreči se najde še kak tak sponzor kot je Janez Uršič iz družinske gostilne Pri planinskem orlu, ki za odprtje razstave domačega likovnega ustvarjalca ni bil pripravljen pripraviti zgolj prigrizka, ampak tveganju izpostaviti tudi svoje »ta nobel« kozarce z vgraviranim planinskim orlom.
Odprtje razstave, ki se je zaključilo s sproščenim družabnim druženjem, je povezoval Tone Ftičar, ki je spregovoril nekaj besed o likovnem ustvarjanju Roberta Uraniča, da je bilo vzdušje bolj živo in bolj na poskok, pa je poskrbel Viharnik Martin Vodlan s harmoniko, avtor razstave pa se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so mu na njegovi ustvarjalni, bodisi pomagali, bodisi stali ob strani.
Razstava bo v prostorih Občine Kamnik, v času uradnih ur, na ogled do 12. decembra 2016, če pa se vam bo katera izmed slik morda tako dopadla, da bi jo želeli imeti tudi na domači steni, ali pa bi jo komu radi poklonili, pa se obrnite kar na Roberta.
