Sobotno jutro bi bilo lahko čisto običajno zaspano in ljudje bi lahko poležavali malo dlje, vendar vse to ni veljalo za skupino pohodnikov, ki so se iz Markovega odpravili na pot do Brezij.
Pohodnike je tudi to leto vodil Aleš štrajhar in v soorganizaciji s Športnim in kulturnim društvom Sela, smo izpeljali pomladanski pohod na Brezje. Peš so se odpravili že ob četrti uri zjutraj in okoli osme ure se jim je v Cerkljah pridružila druga skupina. Pot smo skupaj nadaljevali do cilja, ki smo ga dosegli okoli treh popoldne. Samo popotovanje je začinila modrost posameznikov, ki so v pogovoru polnem smeha in dobre volje, usklajevali svoje poglede na svet in celo na življenje na drugi strani mavrice. Ovrgli smo mit, da je treba na daljši pohod obuti vnošene čevlje, da mora vsak imeti svoj nahrbtnik zadaj in da so šerpe nosači v odpravah v visokogorje.
Utrujenost v koraku in žuljave noge je preglasila zares dobra družba in predvsem mojstrska motivacija našega vodje Aleša, ki je na vsakem koraku vedel, kaj mora povedati. Na cilju smo seveda naš sprehod zaključili z obiskom pri sveti maši (skoraj vsi). Potem pa nas je avtobus popeljal na kmečki turizem, kjer so nas prijetno pogostili in povrnili izguljene atome moči. Aleš je najmlajšima pohodnikoma Niku in Tatjani podelil tudi medaljo za hrabrost, dobila pa sta jo tudi najstarejša udeleženca pohoda, Stane in Ada. Po okrepčilu smo se odpeljali domov, pojoči kot romarji na božji poti.
Prav vseh 22 pohodnikov je pripomoglo k temu, da je bil naš cilj dosežen in da smo se na poti bolje spoznali in se dobro imeli. Čeprav smo bili zbrani kot fantje iz vseh vetrov, smo med pohodom imeli občutek, da se poznamo že od nekdaj in seveda, da se naslednje leto zberemo in spet poromamo na Brezje.
Za tiste pa, ki ste se morda letos ustrašili božjega žegna ali razdalje, pa naj velja povabilo, da se nam pridružite naslednje leto.
Nataša Pivec
