Pod meglenim obokom sinočnjega večera, ki je z oblastno mrkogledostjo grozil z močo snežne brozge, se je v času, ko je pošten narod povečini že v miru prebavljal novice, krivice in druge krvavice, ki jih prinaša poneumljena zelnica vsakovečernega menuja bleščavo uokvirjenega električnega krožnika, v kamniškem hramu kulture odvil jako imeniten in skorajda škandalozen dogodek.
Kamniška kulturna mestna mladež se je namreč, pomenljivo, da na isti dan in le malo zatem, ko je najimenitnejša občinska javna hiša puhtela v duhu domislic in svetniških modrosti, za narodov blagor in od ljudstva izvoljenih kamniških velmož in velžena, odločila razpihati prah s starih knjig in uprizoriti več kot sto let staro Cankarjevo satirično komedijo Za narodov blagor, ki je bržkone še danes pogrošno in prevratno delo, v katerem se lahko marsikdo prepozna in o katerem je še sam Cankar, v enem izmed svojih pisem prijatelju, zapisal:
»Pisal sem rezko in tako razločno kakor še nikoli. Naperjena je stvar proti tistim veljakom slovenskim, ki imajo v svojih rokah ‘narodov’ blagor, diktirajo temu imaginarnemu ‘narodu’ različne ideale in svetinje, ki so nedotakljive, a za katere se prav za prav živa duša ne meni – proti tistim ljudem namreč, ki mislijo, da so narod, a niso drugega nego svinje.«
Resda mladci in mladenke, ki svojih dni in večerov ne izpolnjujejo z umetelnim risanjem obrvi, poliranjem jeklenih konjičkov, podjetno preprodajo raznovrstnih substanc in dvigovanjem uteži pred ogledalom najimenitnejšega mestnega fitnesa, dandanes med ostalimi uglednimi občani niso kdo ve kako v čislih, ampak reči je treba, da je skupinici kulturno navdahnjenih mestnih čudakov uspelo pripraviti prav posrečen podvig, oziroma, če uporabimo in nekoliko prikrojimo eno izmed pomenljivejših fraz iz komedije, ki so jo ustvarjalci predstave za to priložnost položili v usta pisunskega Siratke: »Zdi se mi, da je to eden najvažnejših trenutkov v zgodovini našega (kamniškega) naroda.«
Korenito opiraje se izvirnega Cankarjevega besedila dobro stoletje stare komedije, ki bo, kljub temu, da ni bila konkretno zabeljena s trenutnimi aktualnostmi, ostala brezčasno aktualna vse dotlej, dokler bodo na tem svetu obstajali politiki in politika, so kamniški mladci in mladenke (no, nekaj med njimi je migrantsko uvoženih iz bližnje okolice), ob pomoči domala minimalistične scenografije in kostumov – česa razkošnejšega se kamniški kulturniki bržkone niti ne morejo privoščiti – uprizorili nadvse privlačen celovečerni gledališki spektakel.
Le-te gledalci, obenem pa tudi volivci, ki jim je bila po kaki uri in pol dana možnost predčasnih volitev, neudobnim sedežem kamniškega kulturnega hrama navkljub, niso hoteli demokratično prekiniti niti z odmorom za lulanje ali čik pavzo.
Med izvirnimi in bolj posrečenimi domislicami predstave, ki jo je režirala Anja Bezlova, dramaturško pa obdelal Anže Slana, je zagotovo potrebno omeniti dejstvo, da je bila glavnemu junaku Gorniku, ki je bil za to priložnost kot nalašč odet v kostum »slovenskega orla«, nasploh odvzeta beseda, vendar je bila več kot dovolj že zgolj njegova pojava – junaki vendarle nenehno prihajajo in odhajajo – kar je sami predstavi dalo še dodaten, pomenljivo komičen oz. satiričen brezčasni pečat.
Ustvarjalci predstave se namreč niso izkazali zgolj s korajžo, da se, pred skorajšnjim Cankarjevim letom, uprizoritve Cankarjevega dela sploh lotijo, ampak tudi s samo igro, kar bi še najlažje ponazorili z besedami enega od obiskovalcev, ki je ob odhodu iz dvorane z navdušenim presenečenjem dejal: »Nisem vedel, da v Kamniku premoremo toliko izvrstnih igralcev.«
Navdušenje nad igralskim talentom zasedbe je povsem upravičeno, kajti četudi gre v bistvu za domala povsem amatersko predstavo, je njena izvedba na navdušujoče zavidljivi, v veliki meri skorajda profesionalni ravni. Glede na to, da je bila sinočnja uprizoritev premierna, pa smo lahko prepričani, da bo predstava z vsako naslednjo ponovitvijo le še pridobivala na dinamiki, kvaliteti in privlačnosti, zato vsem, ki si premierne uprizoritve niste utegnili ogledati že včeraj, od vsega srca priporočamo ogled katere izmed ponovitev predstave, ki so jo sinočnji obiskovalci nagradili z gromkim aplavzom.
Priložnost za ogled se vam ponuja že nocoj, ko bo v Domu kulture Kamnik na sporedu prva ponovitev predstave, naj pa ob tem dodamo še to, da si ne boste imeli priložnosti ogledati zgolj predstave, ampak tudi zanimivo likovno razstavo.
V avli Doma kulture je bila namreč, posebej za to priložnost in v počastitev Cankarjevega leta, postavljena razstava del Dušana Sterleta, ki se je na povsem svoj način poklonil enemu izmed največjih slovenskih literarnih ustvarjalcev, katerega dela so kričeče aktualna tudi dobro stoletje po njihovem nastanku.
Vabimo, da si oboje ogledate.
Za narodov blagor. Živijo!
Predstavo Ivana Cankarja – Za narodov blagor so soustvarili:
Režija: Anja Bezlova
Dramaturgija: Anže Slana
Vloge:
Grozd – Goran Završnik
Katarina – Ana Cimperman
Matilda – Selma Veladžić
Gruden – Martin Omovšek
Grudnovka – Neža Vavpetič
Gornik – Anže Slana
Mrmoljevka – Laura Levec
Ščuka – Rok Bohinc
Siratka – Manca Berlec
Kadivec – Matej Pogačar
Kremžar – Pavla Zabret
Stebelce – Aleksandra Kmetič
Kostumografija – Sara Feri
Gledališka maska – Ajda Špacapan
Frizura – Lara Bergant
Glas iz ozadja – Rok Kosec
Grafično oblikovanje – Dušan Sterle
Produkcija: KUD Oksimoron
Koprodukcija: KD Priden Možic ter Mousquito theater
