Nocoj se bodo, 23. letih obratovanja, ob izteku delovnega časa še zadnjič zaprla vrata priljubljenega Atriuma na kamniški obvoznici.
Nekaterim, ki se nam je nabralo letnic že za kako bolj vitko smreko, se zdi, da še ni dolgo tega, ko se je na kamniški obvoznici Atrium šele odprl, ampak življenje teče po svoje, nekatere, tudi uspešne in prijazne zgodbe življenja, pa se obračajo po svoje.
Ko smo danes na družabnem omrežju opazili, vsaj nekoliko čustveno obarvano naznanilo, da se Atrium zapira, smo poklicali Sašo Droljc, ki je skorajda četrt stoletja skrbela, da je Atrium veljal za enega izmed bolj “nobel” oz. kvalitetnih kamniških lokalov. Ni kaj, v Atriumu se je od nekdaj pilo eno izmed najboljših, za marsikoga pa zagotovo najboljšo kavo v mestu, super je bil tudi sladoled, dekleta, ki se jih je zamenjalo kar nekaj generacij, luštna in prijazna, ob kakih posebnih priložnostih, pa se je tamkaj odvilo tudi nekaj prav dobrih in hudih žurov, ki se jih bomo, vsaj kolikor se jih spomnimo, bržkone zapomnili za celo življenje.
Saša nam je, z vsaj manjšim cmočkom v grlu, v telefonskem pogovoru povedala, da je, po dolgem premišljevanju, pač nastopil čas novih izzivov in podvigov, tako da je padla odločitev, da se lokal, skupaj z ostalimi poslovnimi prostori v stavbi, kjer je nastalo kar nekaj uspešnih zgodb, prodajo, sama pa se, skupaj s svojim partnerjem Sebastjanom, podajata novim poslovnim in življenskim podvigom in izzivom naproti.
Je pa Saša, ki ji ob vsem skupaj zagotovo ni čisto vseeno ter najlažje, obenem dodala, da se nadeja, da gre lokal v dobre roke. Kupil ga je namreč sosed mesar, Atrium pa naj bi bil, po nekaterih prenovitvenih delih, bržčas pa tudi pod kakim drugim imenom, ponovno odprt že v začetku prihodnjega meseca.
Upamo, da bodo novi lastniki znali nadaljevati ter tudi nadgraditi eno izmed luštnih in uspešnih kamniških gostinskih zgodb, Saši pa želimo srečno in uspešno spopadanje z novimi izzivi, vsi, ki bi radi še zadnjič nazdravili v Atriumu, kot smo ga poznali zadnjih 23 let, pa imate priložnost do izteka današnjega delovnega časa.
Kakega posebnea poslovilnega žura (zaenkrat) sicer (še) ni, ampak ni rečeno, da se ne bo, kot že mnogokrat v preteklosti, tekom današnjega večera spontano razvil. Če bo dovolj glasen, pa utegne privabiti tudi Sašo, da se bo, četudi tega ni nameravala, vseeno prišla še zadnjič posloviti od svojih gostov in še poslednjič zakleniti vrata lokala, ki je zaznamoval dobršen del njenega dosedanjega življenja.
Saša, hvala za vse dobre kave (in žure) ter srečno in na svidenje v kaki drugi veseli in uspešni zgodbi.
