Profesorji in dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra so danes pripravili shod za mir, katerega tri črke so na šolskem igrišču simbolično zapisali tudi s svojimi telesi.
Na nedavne dogodke, ki temeljito pretresajo dojemanje in varljivo podobo sveta, kot smo ga vajeni ter ogrožajo evropski, če že ne kar svetovni mir, so se danes dopoldne, z organizacijo shoda za mir, ki so ga poimenovali Maistri za mir, odzvali tudi dijaki in profesorji osrednje kamniške srednješolske ustanove, ki je, po zanimivem naključju, poimenovana prav po generalu (in pesniku) Rudolfu Maistru.
Opremljeni z nekaj transparenti in belimi pentljami so, kot simbolični golobi miru, na šolskem igrišču s svojimi telesi izoblikovali napis MIR, le-tega z glasnimi vzkliki tudi zahtevali ter prisluhnili krajšemu, miroljubnemu kulturnemu programu, ki so ga dijaki in profesorji pripravili v ta namen.
Že res, da je nek modri cinik nekoč dejal, da mirovni oz. protivojni protesti zaležejo nekako toliko, kot protesti zoper potrese ali poplave, s čemer je z duhovitim sarkazmom opisal brezup in nemoč napram težko razumljivim ter še manj opravičljivim odločitvam tistih, ki se za reševanje sporov in težav še vedno, bodisi v besedah, bodisi v dejanjih, zatekajo k nasilnemu uveljavljanju svoje volje in interesov. Bodisi v medsebojnih, bodisi v meddržavnih odnosih.
Pa vendar, oziranje vstran in nadevanje spravljivih plašnic ne prinašajo miru, ampak zgolj navidezno iluzijo miru in pašnik za v ovce preoblečene volkove, kajti ni največji grešnik tisti, ki zlo povzroča, ampak tisti, ki mu to omogoča.
In, ko bodo čez desetletja otroci ali vnuki spraševali sodelujoče na današnjem shodu za mir, kaj so počeli v tem burnem času, bodo le-ti najbrž lahko brez težav rekli. »Bil sem pika na i svetovnemu miru!” Če bodo le zmogli sporočilo današnjega shoda ohraniti in prenesti naprej, ne le v časih vojnih viher, ampak tudi v medsebojnih odnosih.
Oziroma, kot bi rekla tudi Majda iz Mengša, ki že nekaj let zbira podpise za zakonsko prepoved vojne v Sloveniji: »Naj bo mir!«
