Bojda nisem dovolj krvoločna za virtualno slavo… Mi je dalo misliti. Krvoločna res nisem. V kolikor gledam oddaje, v katerih se prikazuje preživetvene tehnike mižim cel čas lovljenja živali, pripravljanja hrane in prehranjevanja, povrhu vsega tiščim roke na ušesa, da ne slišim zvočnih efektov lovljenja, pripravljanja, niti hranjenja. Ampak tovrstne oddaje kljub vsemu rada gledam in zmorem skoraj celo, če jim lov ne gre preveč dobro od okončin in se gredo vegane.
Po možnosti jih gledam tik pred spanjem, ker potem, ko strokovno komentiraš in zavijaš oči nad avanturisti, ki ne znajo ujeti aligatorja z golimi rokami in postaviti nepremočljivega zatočišča z dvignjenim ležiščem, vse zgrajeno izključno iz listja ter prižgati ognja s kamni v vlažnem okolju, je tako lepo zlesti v toplo posteljo in razmišljati o jutrišnjem kosilu ali o potencialnem nekajdnevnem postu, ker je tip v džungli izgubil precej kilogramov in ti ne da miru…
In ne, za mojim blebetanjem se ne skriva svetlolasi urednik, ki bi se za hec in iz golega dolgčasa pretvarjal, da je stalno lačna labilna ženska s slabo koncentracijo z otrokom ali dvema. Pozornim bralcem verjetno ni ušlo, da ne gre za enak stil pisanja in da skoraj nikoli ne uporabim besede kot sta recimo domala ali docela.
Nepovezano s tem ali pač… Ljubezen in tehnologija.
Zadnjič sem razmišljala, kako smo bili zaljubljeni in kako smo iskali naklonjenost svoje simpatije v prejšnjih tehnološko ne tako močno podprtih časih. Ko osebe nisi najprej poguglal, preveril njenega fejsbuk profila, nisi ji virtualno sledil in bil ljubosumen na všečke, ki jih nameni potencialnim tekmicam ali tekmecem in se iz všečkov njenih objav trudil razbrati, kateri/a mu je za odtenek preveč naklonjen/a. Nisi niti spremljal aktivnosti te osebe prek messengerja, ne natančno pregledoval instagrama, snapchata, prebral vse duhovite ali vsaj ekstremno pametne tvite in z vsem potrdil, da je ta oseba točno tista, v katero si noro zaljubljen ali pa si se premislil, ker ugotavljaš, da te moti njeno sodelovanje v vseh nagradnih igrah, ki potekajo na internetu. Kako smo se vse to lahko zvozili celo brez ceglaste nokie? Na voljo smo imeli stacionarni telefon, prek katerega so ti starši in vsi ostali sostanovalci prisluškovali, če smo bili lastniki več kot ene slušalke pri hiši, telefonski imenik v fizični obliki in prijatelje, ki so stacionarni telefon lahko spremenili v pametnega, v kolikor so imeli koristne informacije, ki jih dandanes omogočajo različne aplikacije.
Načini pridobivanja pozornosti ali potencialne naklonjenosti so bili različni. Odvisno tudi ali govorimo o tistih iz šole, z ulice ali od kje drugje. O tem ne bomo podrobno, lahko pa posplošimo, da smo dotično osebo opazovali in zalezovali, morebitu celo neopazno, ampak smo jo in to fizično, za razliko od današnjih časov, ko to isto poteka virtualno. Kurili smo kalorije in uporabljali možganske krivulje. Potrebno je bilo kar nekaj truda. Kot pravi Šerloki smo morali naplesti socialno mrežo znancev in prijateljev, po možnosti takih iz presečne množice imenovane skupni prijatelji. Slednji so nam lahko priskrbeli določene informacije o tem, kaj je njemu ali njej všeč, s čim se ukvarja, kje živi, katera glasba mu ali ji je všeč, če se le ta ni že na daleč videla iz oblačil in frizure. Na raznovrstne načine smo našli primerne lokacije, kjer se bo ta oseba ob določenih terminih nahajala. Vedeli smo kje je doma in večkrat poskrbeli, da smo zavoljo takšnih in drugačnih situacij hodili mimo.
Ja je izgledalo naključno, kakopak. V vseh pogledih smo bili verjetno uspešni. Če ne pri iskanju ljubezni, pa v zabavanju uličnega varnostnega sistema, varnostnih kamer prejšnjega tisočletja, upokojencev, ki prežijo nad dogajanjem okoli njihovih hiš. Nekateri stojijo za medlim steklenim oknom vhodnih vrat, drugi gledajo iz dnevne sobe skozi okno, zakriti za zavesami, katerih premikanje jih vedno znova izda, spet tretji svojega opazovanja niti ne skrivajo in ti z dviganjem rolet gor in dol dajo jasno vedeti, da njihovo sokolje oko vse vidi in podrobno beleženje tvojih premikov ne bo ostalo skrivnost, v kolikor bi po tebi spraševali organi pregona. So se pa te straže s pojavom Santa barbare in kasneje Esmeralde razrečile, vsaj ob določenih urah.
Razumete? Gugl, guglmaps, fejsbuk, pametni telefon, pinteres in varnostni sistem, vse smo imeli, samo malo ali precej drugače. Upam, da mladi še vedno te reči doživljajo podobno in da jih občasno podcenjujemo, ko se stalno izpostavlja problematika odnosov, druženja in tehnologije. Mladina je bila običajno kritična in misleča, verjamem, da je podobno tudi danes.
Lahko bi napisala veliko več o tem kdo smo in kako se prikazujemo v socialnih medijih, ampak pustimo to za kdaj drugič. Tudi virtualni odnosi niso nujno tako slabi, če so iskreni in pristni. Jasno, bolj fajn je, da so realni, ker dotikov, objemov, tudi brisanja solz se pač (še) ne da poskypati, niti nadomestiti z všečkom, četudi namesto dvignjenega palca izbereš srček.
P.s.: V kolikor se z zalezovanjem ne morete poistovetiti in razmišljate kaj hudiča je s to žensko, ste bili verjetno vi zalezovani. Lahko pa je tudi kaj narobe s to žensko. 🙂 V tem smislu si danes zavrtite Every breath you take od The Police in pozorno poslušajte besedilo. Gre za ljubezensko pesem ali zalezovalsko himno?
Stefanija Makaronfleish
