”Prazna vreča ne stoji pokonci”, se glasi star slovenski pregovor in to, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva, ni ravno odkritje tople vode. Res pa je tudi, da si dandanes vedno manj ljudi zjutraj vzame čas, da bi pred vsakodnevnimi opravki v miru pozajtrkovali. Hitri način življenja in ‘kava za s seboj’ sta pogosta predvsem pri srednješolcih, ki ob natrpanih urnikih dragocene jutranje minute seveda raje izkoristimo za spanec.
Že šesto leto teče, odkar je bil tretji petek v novembru razglašen za dan slovenske hrane. Na osnovnih šolah in v vrtcih je projekt Tradicionalni slovenski zajtrk tako rekoč že skoraj tradicija. Dijaki in profesorji naše šole pa so letos zajtrkovali prvič. Naš zajtrk ni bil povsem tradicionalen, vendar pa zato nič manj slovenski. Kruh, med, marmelade, skuta, siri, jogurti in suho sadje so ob topli skodelici mleka navdušili tako dijake kot zaposlene na šoli.
”Vse, kar smo danes jedli, je lokalno in ekološko pridelano,” mi pojasni dr. Erika Zabret, ki je od letošnjega šolskega leta pri nas zaposlena med drugim tudi kot vodja šolske prehrane. ”Projekt spodbuja zdrav način prehranjevanja ter lokalne pridelovalce hrane,” še doda, in pokaže na stojnice, kjer so svoje izdelke predstavljale okoliške kmetije. Obiskali so nas s kmetije Pr’ Gabršk iz Tuhinjske doline, kmetije Pr’ Črnet iz Medvod, Sadjarsko-vrtnarskega društva Tunjice ter naši sokrajani iz Čebelarstva Mlakar.
Avla je bila to jutro še posebno živahna. Gruča ljudi je bila zbrana okoli miz, na katerih so se v samem srcu šole ponosno bohotile dobrote. Posledice vsakodnevnega zajtrkovanja bi bile vidne na daljši rok, medtem pa so bili rezultati petkovega zajtrka takojšnji. Kljub zgodnji jutranji uri so bili obrazi vedri, pogovori živahni, želodci pa tokrat med poukom niso krulili.
Maša Kotnik, GSŠRM Press
