Četudi zgolj vrabec, še vedno sem ptič,
peti ne znam, a vsaj čivkam zavzeto,
mački se rogam, le kje je, presneto,
res nisem junak, a vsaj nisem slabič.
Umazano rjavkast, nič mahnjen na kič,
zapečkar z grmovja, kjer je moj geto,
na vse se požvižgam, nič mi ni sveto,
preplet suhih vej je za mene gradič.
Dokler imam krila sem ptič bogatin,
pomladnega upa me greje brlivka,
ni treba mi dosti, le nekaj drobtin
ter družica drobna, da mi začivka,
ko k ohceti vabil bo spet Valentin
in se končala bo zimska srhljivka.
SVETLOBA
