Zmaga na tretjem pesniškem mnogoboju Pest besed je pripadla Pinu Pograjcu

V petek, 4. februarja 2016, se je v Kotlovnici odvil 3. pesniški mnogoboj Pest besed, ki je prekinil feministično pesniško prevlado ter postregel s prvim moškim zmagovalcem, saj je titula najudarnejše pesniške pesti pripadla Pinu Pograjcu.

Tokratna Pest besed, ki smo jo, po krajšem prazničnem premoru, že precej nestrpno pričakovali, je udrihala, kot bi rekel stric Bedanec, še bolj živo in še bolj na poskok, saj so na odru, za razliko od prvih dveh pesniških mnogobojev, ko je kotlovniški oder ječal pod žensko besedo, prevladovali poetično navdahnjeni kamniški mladci, ki svoje verze kujejo na nakovalu nespečnih noči in domišljije, medtem ko črnila in orodja s katerim, vsaj na simbolični ravni, klepljejo svoje nesmrtno poezijo, iz pobožne spodobnosti raje ne bomo omenjali.

Na tretjem pesniškem mnogoboju Pest besed, ki je v temačno kotlovniško nedrje privabil še več poezije in besedne umetnosti željnega poslušalstva, so se tokrat predstavili in jezično spopadli: Ela Praznik, kot edina predstavnica nežnejšega oz. lepšega spola, ki ji je prostor na odru zagotovila zmaga v prejšnjem krogu, Matic Maček, Jan David Kljenak, Aljoša Rebrača, Andrej Fatur in Pino Pograjc.

Kot je že v navadi, so vlogo stroge žirije prevzeli naključni obiskovalci, ki so bili tokrat izbrani s pomočjo slanega prigrizka in so, po dveh predstavitvenih krogih, s podeljevanjem točk izbrali par finalistov, ki se je v zadnjem krogu potegoval za zmago ter večno čast in slavo vpisa v knjižico zmagovalcev.

Če je kdo morda pričakoval, da bodo v času pred zapovedanim trgovskim praznikom in tičjimi paritvami – valentinovim, s kotlovniškega odra mezeli romantični ljubezenski izlivi in podobna ljubezenska jadikovanja, se je kar pošteno zmotil. Z odra je namreč, kot iz preveč zakurjenega kotla za žganjekuho, curljal in brizgal mačistični testosteron, ki rahločutne ženske dušice žene v objem prijateljic, in s katerim so si fantje, z zbadljivimi odami o junaštvih in zadregah prijateljev oz. sotekmovalcev, med katerimi je kot vir pesniškega navdiha (in oboževanja?) še posebej izstopal Matic Maček, na svoj način izpovedovali neomajno ljubezen in tovarištvo. Če bi si ob tem nadeli še usnjena oblačila, bi Kotlovnica utegnila spominjati na znamenito Modro ostrigo, kljub temu pa lahko v šali rečemo, da tako lepega in zabavnega večera (prikrito) homoerotične poezije Kamnik zagotovo ne pomni.

Občinstvo se je ob domislicah in nagajivosti nastopajočih neizmerno zabavalo, je pa ob koncu, z uvrstitvijo v finale vseeno nagradila dvojico mladih pesniških ustvarjalcev, ki se je oddaljila od zbadljivega zabavljaštva in se predstavila z resnejšo liriko. V finale sta se namreč uvrstila Ela Praznik in Pino Pograjc, ki mu je, ob pomoči nekoliko bučnejšega aplavza in podpore občinstva, na koncu pripadla tudi zmaga.

 

Prireditev je povezoval Urban Kavka, ki se je v preteklosti predstavil tudi kot tekmovalec, enega izmed odmorov pa sta, z izjemno izvedbo makedonske ljudske pesmi Jovano Jovanke, popestrila kitarist Matic Smolnikar in pevka Selma Veladžić.

Skratka, v Kotlovnici se je minuli petek odvil še en izvrsten pesniški mnogoboj in komaj čakamo na naslednjega, ki se kani odviti v začetku marca.

Del tega, kar ste zamudili, si lahko preberete v nadaljevanju, kjer objavljamo nekatere izmed avtorskih stvaritev, ki so jih mladi kamniški poeti predstavili na tretjem pesniškem mnogoboju Pest besed.

Pino Pograjc

AKVAREL

Še vedno nevedno pokriva se
porisana tabula rasa.
Potiho ustvarja se moja grimasa.
Sem na tem platnu jaz?
Ste na tem platnu vi vsi?
So moje skrbi kar vaše skrbi?
Bojim se resnice.
A brez drugih premorem ta svet?
Je ta v ogledalu sploh moj portret?
Ti,
z lastnim potegom porisan,
name slikal si svoj akvarel.
Ko zmazke si brišem,
mečem se dlje v globel.

Ela Praznik

 

Jan David Kljenak

KOLO

Me kliče kolega,
mi reče halo,
ej model jz mam doma še tvoje kolo.
Pogledam na uro, zvezo prekinem  in oči se zapro.
Boli me kurac za moj kolo.

Aljoša Rebrača

Kamniški Casanova

Umetnost, dvorjenja res ni nova
Njen pionir bil je mojster Casanova
Nismo mi krivi, ampak porednež testosteron
da ženski životec, zdi se slajši kot bonbon
Se je dobrikal, jih peljal na banket
Takoj pustile so mu sadež svoj vzet
Svojo obrt, naj bi čuval z nikomer delil
Nobenega vajenca si ni vzgojil.

A čeprav sem dvomil v reinkarnacije teorijo
In zanikal da ljudje večkrat nanovo živijo
Spoznal sem dolgo tega Matica Mačka
Prvo ime zapeljevanja, od Kamnika do Čačka
Skrivnosti, ni hotel izdati, bil je trden kot cement
A ima Ahilovo peto, Podgradom je glavni abonent
In ko po krvi so, kot je v navad, krožile gmote pira
Možgani, pa postajali oblike, švicarskega sira
Vedel sem; da dolgo več se ne upira.
Po ovinkih, spraševati sem začel
Kaako ti vedno utrgaš si cvet Matic
Najsi bo svež ali pa bolj uvel?

In je koj začel razlagati skrivnost
Kaj bolj plodno je pri rožcah, kot kompost
Rufiji prjatu, so že čist passe
Pa še jeba je, ker tega kao delat se ne sme.
Tajna moja je, ostroumno sestavljena anketa
Kot v pajkovo mrežo nanjo lovijo se dekleta.
Pa res deluje sem se glasno spraševal?!
Že more, saj položil si vsako od tukaj do Domžal…
In če to ne zadostuje, muc nikdar ne obupuje
S fotkičem jo mal poslika, malo laže, se dobrika
Sonet ji urno spiše, jo poštima
Koj pobriše, da se nanj ne prilima…

Matic Maček

Ob rani jutranji uri,
Nuška v peči zakuri,
testo z nadevom namaže;
s tem brž nam pokaže,
da spretne so njene ročice
ki zvijajo gmoto v rolo…
že čaka pekač pred vrati pečice;
Nuška še vedno zabava se solo.

Kaj hitro na turnu četrt na peto odbije,
Nušika zala predaja se plodom domišljije…

Kako bo na duri poštar pozvonil,
se v kuhinjo zavlekel
in na hitrco en hlebec spekel.

Kako bo mesil in po pultu udrihou,
kako bo moko čist razpihou
kako ga bo v pekač zabrisu,
kako potem bo še use pobrisu.

Konča se je njena fantazija,
konča se s tem moj song ;
štrudl se v pečici krčevito zvija
po hiši zadoni ding-dong…

Andrej Fatur

(Še čakamo, da pošlje pesem.)