Ko Zofka modra se poščije,
konec je epidemije.
Božji dar je njen urin;
pamet je že zdavnaj hin.
Naj le moči in zaliva,
žabje mreste kjer prebiva,
skorumpirana oblast,
naj odplakne z glave mast.
Naj na plano zvabi gliste,
moča vso golazen, ciste,
hudournik naj drvi;
bog nas reši oblasti.
Naj narava se maščuje,
zoper vsakega, ki kuje,
služiti na njen račun,
naj politik bo, tajkun.