Intima. Nelagodnost. Presenečenja. Čudovitost. Tako bi lahko opisali včerajšnjo predstavo Laliá petih mladenk, v kateri odkrivajo notranji jaz.
Beseda Laliá pomeni glas, pomeni zvok. Kljub temu, da je bilo skozi celotni performans občinstvu namenjenih le nekaj kratih stavkov, so nastopajoče gledalce s svojimi zvoki očarale.
Intimno zastavljeno prizorišče, kjer so gledalci skupaj z igralkami na odru glasbena podlaga pa prihaja izza hrbtov je v nekaterih trenutkih gledalce navdalo tudi z nelagodjem. Načrtovanim nelagodjem.
Prizorišče in gledalci v trdi temi, čista tišina kjer se sliši le plitko dihanje gledalcev v pričakovanju naslednjega koraka igralk. Tina Habun na odru, kjer jo luči osvetljujejo le za kratke delce sekund. Nato bobneča glasba in kričanje.
Ob koncu predstave Simona Kočar, Tanita Rose, Ajda Špacapan in Neža Blažič izginejo z odra. Pa prav zares izginejo?
Predstava, tako močno nabita s čustvi je vsekakor vredna ogleda, temu priča tudi dejstvo da sta se samo včeraj zvrstili dve predstavi ena za drugo. Če si želite raziskovanja svojega notranjega in tudi zunanjega ega, se ustavite tam, kjer je Laliá.